Potovanje po zahodu ZDA

Preden se človek odpravi na potovanje po ZDA, se mora zavedati vsaj dveh pomembnih stvari. Prva je ta da se o ZDA zadnje čase sliši večinoma zaradi njene kolonialne mednarodne politike, ki jo enkrat, ko prideš v državo, razen poostrenega pregledovanja na letališču, ne čutiš več. In druga je ta, da je ZDA v bistvu ogromna država, ki je nekajkrat večja od Evrope in jo zelo težko celo postaviš na skupni imenovalec (razen skupnega jezika) in da je najbolj zanimiva, najbolj »ameriška« vsekakor njena zahodna polovica, ki je bila »odkrita« na koncu.

Kalifornija, Nevada in Arizona so države v katere se preseljujejo največ Američanov zadnjih 150 let. Bodisi zaradi ugodnejše klime, prijaznejših davkov, iskanja družbe bolj odprtih ljudi ali pa seveda sanj o uspehu.

Za potovanje po zahodu ZDA smo se odločili pridružiti agenciji Condor Travel, ki se tega potovanja loteva v majhnih skupinah, kar se nam je zdelo najbolj udobno. Prvi postanek na naši poti je San Francisco, mesto ki je kar primerno za začetek, saj velja za najbolj odprto, tolerantno in intelektualno v ZDA, hkrati pa se je ravno tu začel nori stampedo na zlato, ki je Kalifornijo spremenil v državo. Mesto je nekaj posebnega saj leži ob enem največjih naravnih zalivov, ki pa ima dokaj ozek izliv v Pacifik in je zato trajalo kar nekaj časa da so zaliv sploh odkrili. Sedaj ga že nekaj desetletij straži čudoviti oranžni most Golden Gate, ki je tudi zaščitni znak mesta.

San Francisco je mesto, ki nima niti milijon prebivalcev, mesto na tridesetih gričih pod katerimi poteka prelomnica Svetega Andreja, ki loči ameriško in pacifiško tektonsko ploščo in mesto čudovitih viktorijanskih hišic. S posebnim povečanim kombijem se vozimo po poti, ki je bila narejena že za časa svetovne razstave in je povsem uporabna še danes. Dobro je tudi to, da so avtobusi na tej poti prepovedani, tako da se ne počutimo povsem kot turisti. Čez vikend imajo frančiškani veliko družabnih prireditev predvsem v Marini ali v ogromnem parku Golden Gate. Ko smo bili tam, so otroci tekmovali v nogometu, odrasli pa so se predvsem surfali na dolgi pacifiški obali. S Twin Peaksa kjer naredimo enega izmed postankov je verjetno najbolj čudovit razgled na mesto, saj se vidi prav vse kot na dlani.

Lahko bi še pisali o tem čudovitem mestu, recimo tudi o obisku Alcatraza, a že je čas za vožnjo proti severu do dolin Napa in Sonoma, ki so sinonim za vinski čudež Kalifornije. V Sonomi si ogledamo eno izmed misij (cerkva) ki so nastale v 18. stoletju ter preizkusimo priznano kalifornijsko vino. Prespimo v Sacramentu, glavnemu mestu Kalifornije, ki ima ob reki ohranjeni stari del Old Sacramento, kjer preživimo večer.

Naslednji dan je namenjen gorovju Sierra Nevada ki se razprostira vzdolž vzhodne meje Kalifornije. Zapeljemo se visoko preko 2000 metrov do gozda z največjimi drevesi na svetu. Ogromno sekvoje so nekaj posebnega, če pomisliš da so na svetu že nekaj tisoč let. Nasploh se tukaj začnejo uporabljati pridevniki veliko, največje, saj ZDA niso zaman »big country«. Skozi puščavo Mojave se zapeljemo do njene najbolj zanimive točke to je Dolina Smrti. Nekaj postankov, ki jih naredimov Dolini, nas prepriča da je narava resnično največji umetnik in da ji človeške umetnije ne pridejo niti do kolen. To isto misel bomo na tej poti ponovili še nekajkrat. Resda se dan malce vleče, saj je pot skozi Dolino smrti v bistvu daljši ovinek do Vegasa, vendar bi jo bilo prava škoda samo zaradi tega preskočiti.

Tudi prihod v Las Vegas zvečer in z vrha je po besedah našega vodnika, edina primerna predstavitev mesta, ki nikoli ne spi. In v Las Vegasu je prvi vtis najpomembnejši. Vožnja po Stripu, kot se imenuje glavna avenija, je neonski cirkus. In agencija Condor Travel nas je tudi nastanila v hotelu Circus Circus na Stripu, kar se pokaže še posebej pomembno, saj je Vegas ogromen in razvlečen in človek lahko prehodi kilometre in kilometre ne da bi se sploh tega zavedal. V prostem dnevu, ki ga imamo se sprehodimo po »Disneylandu za odrasle od enega tematskega hotela do naslednjega. Nekaj je sigurno – če ti je všeč ali ne, mesto, kot je Las Vegas je le eno na celem svetu.

Naslednji dan pa že prinese novo državo. Utah je mogoče manj znana kot Kalifornija, Nevada ali Arizona, ima pa ta mormonska država drugo ime država kanjonov. Kmalu ko zapustimo mesto St. George, se začnejo kanjoni reke Virgin. Zion je narodni park in kanjon, ki si ga kot edinega ogledamo od spodaj, tako da izgleda kot da bi bili med očaki Alp, ki so se pobarvali z barvo Navajo peščenca. Isti dan, le dve uri vožnje proč prispemo do naslednjega narodnega parka – kanjona Bryce. Sprehod po robu naravnega gledališča v katerem nastopajo rožnati stolpiči ali »hoodoo«-ji na višini preko 2500 metrov je nekaj nepozabnega in po norosti Las Vegasa se kot obliž prileže tišina Bryce-a.

Na meji med Utah in Arizono se razprostira umetno jezero Powell katerega južni del leži ob rezervatu plemena Navajo ki je tudi najbolj številčno v Ameriki. Ob administrativnem središču rezervata – mestu Page leži kanjon Antilop, za katerega pravijo da je nekaj najlepšega kar lahko ustvari narava. Nič kaj slabša umetnina pa ni niti Rainbow Bridge, naravni most iz peščenca, ki je sveti kraj naroda podobno kot bližnja gora Navajo mountain.

Vse to je del visoke planote Colorado, ki jo kot torto reže istoimenska reka, ki je hkrati zaslužna za stvaritev enega izmed sedmih čudes sveta – Velikega Kanjona. Karkoli ste si že domišljali da veste o tem kanjonu iz fotografij in filmov, se razblini kot mehur ko se enkrat z njim srečaš iz oči v oči. Privoščili smo si tudi prelet s helikopterjem, ker lahko le tako človek dojame celotno razsežnost pokrajine pod seboj.

Južni del Arizone je predvsem Sonorska puščava, vendar pa na poti obiščemo še eno dolino rdečega peščenca – Sedono ter si ogledamo bližnjo naselbino pueblo indijancev, ki so živeli mnogo časa pred današnjimi indijanskimi narodi i za katere se ne ve točno zakaj so se na hitro izselili (predvidevajo da je bila vzrok daljša suša). Naselbina ki nosi ime Montezuma Castle seveda ni grad, prav tako nima nobene zveze z Azteškim poglavarjem, je pa lepo ohranjen primerek pueblo arhitekture.

Proti Kaliforniji in pacifiški obali se vračamo po jugu mimo zloglasnega zapora Yuma ter skozi nasade kaktusov velikanov – Saguaro, ki rastejo samo v tem južnem delu puščave.

San Diego je lepo zanimivo mesto, ki je kljub prisotni koncentraciji vojaških in mornariških baz, ohranilo svoj mehiški melos. Kar seveda ni tako čudno ker se Mehika (Tijuana) nahaja le par kilometrov proč. Ljudje hodijo sem predvsem zaradi prvega in originalnega Sea Worlda in orke Shamu, ki navdušuje gledalce že mnogo let, pa tudi zaradi Živalskega vrta. Sami smo se sprehodili preko meje do Tijuane in njenih dveh glavnih nakupovalnih ulic. TO seveda ni prava Mehika ampak nekakšna »tampon zona«. Na katero stran meje je težje priti je takoj jasno saj v smer proti Mehiki sploh ni kontrole, nazaj pa so dolge vrste in natančno preverjanje.

Zapeljemo se še do zadnje postaje na potovanju. Los Angeles mogoče slovi predvsem kot filmska prestolnica sveta in kot nevarno eksplozivno velemesto, vendar je občutek ob vožnji skozenj predvsem da je to urbana gmota, ki zaseda nepojmljivo površino in ima le malo znamenitosti, ki bi bile primerljive s čudesi ki smo jih videli do sedaj, hkrati pa je preprosto povedano, nekaj kar moraš videti.

Očiščeni Holywood, promenada in plaža Santa Monice, bogati Beverly Hills, kjer so seveda prepovedani avtobusi (še ena prednost potovanja s kombijem) in obisk Universal Studia vsaj malo pričarajo vzdušje prave filmske meke. Če bi uspeli še srečati koga »znanega«, kar po besedah našega vodnika sploh ni tako neobičajno, bi bilo za LA povsem dovolj.

Na koncu pa je le treba ugotoviti, da so naravni parki bolj zanimiv del tega potovanja in da tudi v mestih Los Angeles ne dosega slikovitosti San Francisca in igrivosti Las Vegasa. Vendar pa dobro sklene potovanje, ki smo ga opravili zadovoljni z organizacijo, izbiro poti, hotelov ter predvsem z načinom potovanja, saj se je velikokrat pokazalo, kako prav nam je prišel manjši avto.