Keltska avantura

Nekje na sredini potovanja po Škotski in Irski se ustavimo pri družini Walls na meji med Severno Irsko in Republiko Irsko. Olga Walls je simpatična, podjetna ženska, ki vodi hotel, restavracijo in pub. Njen oče Sammy, ki je bil prej glavni motor družinskega podjetja pripoveduje, ob kozarcu Guinnessa, kako je nekoč lastnoročno odpeljal proč nek avtomobil, ki je sumljivo dolgo stal pred njegovim pubom in kako je par minut po tistem ko je izstopil iz njega, le-ta eksplodiral.

Pravi da sedaj ni več tako razburljivo kot je bilo v času obdobja, ki mu pravijo Troubles, tam od leta 1960 naprej. Sedaj je Severna Irska, ki je tako zgodovinsko kot geografsko vpeta med Republiko Irsko in Škotsko, dosti bolj mirna in sproščena.

Škoti in Irci imajo veliko skupnih točk. Skupna zgodovina sega v čas Keltov, uči pa, da so se tako prvi kot drugi na veliko preseljevali in da so Škoti v bistvu Irci, ki so se v 5. in 6. stoletju naselili na Škotsko; medtem, ko so Severni Irci po večini potomci Škotov, ki so naselili Ulsterske plantaže okoli 17. stoletja. V času industrijske revolucije pa so se obubožani Irski delavci trumoma naselili okoli Glasgowa in ustanovili med drugim tudi nogometni klub Celtic. Kelti so sklenili krog.

Seveda pa obstajajo med Škoti in Irci ogromne razlike, kot recimo to, da so eni predvsem katoliki in drugi predvsem prezbiterijanci (protestanti) in pa seveda to, da imajo eni svojo lastno državo, drugi pa še ne. Aha in še nekaj jim je skupnega – velika soseda, ki jo nimajo preveč radi.

Vendar začnimo potovanje Keltska avantura pri začetku. Škotski del se začne v čudovitem mestu Edinburg. Upal bi si celo trditi, da je eno izmed lepših »bodočih« prestolnic na svetu. Zaradi svoje reliefne razgibanosti je zelo prijetno za oko fotografov; bogata zgodovina mesta pa se kaže v izjemnih stavbah, kot sta recimo grad in palača Holyrood. Mesto je polno študentov vseh ras, ki mu dajejo živahen ritem, temu primerna pa je tudi bogata večerna kulturna in nekulturna izbira.

Stari grad in ulica Royal Mile sta zgornje nadstropje mesta, medtem ko je New Town iz 18. stoletja spodnje. Zvečer, ko se stemni se na pot odpravijo majhne skupine, ki jih vodijo pripovedovalci zgodb in iskalci duhov po stranskih ulicah zgornjega mesta. Tu živijo veseljaki, ki radi popijejo in zaplešejo in ki ljubijo nogomet, rugby, golf in metanje hlodov. Nikoli ne bom pozabil prešernega veselja in plesanja v kiltih po tekmi Škotske in Francije v rugby-u. Kaj bi šele bilo če bi Škotska slučajno zmagala.

Na sprehodu po mestu vidiš ogromno kipov in obeležij, pri katerih se zaveš koliko znamenitih pisateljev, mislecev in izumiteljev v bistvu prihaja s Škotske. Kljub temu pa je najbolj obiskan kip kužka Greyfriars Bobby-a, ki je zvesto hodil na grob svojega gospodarja še celih 14 let po njegovi smrti.

In še nekaj – koliko mest se lahko pohvali z ugaslim vulkanom v centru mesta? Sprehod na vrh Arturjevega stola je odličen za tiste z malo več kondicije, saj so za trud nagrajeni s panoramo do zaliva Firth of Forth, ki s pomočjo kanalov preseka Škotsko na dva dela. Preko njega je speljan med drugim tudi veličastni železniški most, ki dokazuje, da je lahko tudi kovinska arhitekture elegantna. Preden pa se preko zaliva odpeljemo v tisto drugačno visokogorsko Škotsko, obiščemo vasico Rosslin, okoli katere se je še pred nekaj leti pasla klonirana ovca Dolly. Namen obiska je skrivnostna Rosslyinska kapela. Po ogledu se vsak pri sebi odloči, koliko in če sploh verjame v zgodbe o Templjarjih in Prostozidarjih in Svetemu Gralu, nemogoče pa je, da ne bi bili navdušeni nad neobičajno arhitekturo 15. stoletja in nad dejstvom da so v kamnu nedvoumno upodobljene rastline iz Amerike, ko bi naj ta še ne bila odkrita s strani Evropejcev.

Visokogorje je še vedno odročna pokrajina in kljub nestanovitnem vremenu velja za pravi raj za pohodnike. Naša mala skupinica osmih popotnikov se je te pokrajine lotila mnogo bolj udobno in sicer s posebno prirejenimi vozili, ki bi jim lahko rekli mikro-busi in ki jih vozi izurjeni vodnik-voznik agencije Condor Travel. Velikokrat se nam bo na skupnih parkiriščih zgodilo, da bodo potniki iz drugih, večjih avtobusov zavidljivo pogledovali v udobno notranjost našega vozila.

Prvi postanek je pri palači Scone, kjer je razkošen vrt z repliko Kamna Usode, na katerem so bili zapriseženi stari škotski kralji in katerega bi naj Angleži zmagovalno odnesli v London in ga šele pred kratkim vrnili na Edinburški grad. Škoti seveda trdijo da Angleži pravega kamna niso nikoli imeli. Po parku se sprehajajo pavi, za ograjo so Visokogorske dolgolase krave, posebna zanimivost pa je tudi smreka, ki je zrasla iz semena, ki ga je iz Amerike poslal lokalni botanik David Douglas, po katerem se tam tudi imenujejo posebne smreke velikanke (Douglas fir).

Pitlochry, ki nosi ime po starem plemenu Piktov, je turistično mestece, kjer obiščemo najmanjšo legalno destilarno Whiskya na Škotskem, katere proizvodnja je količinsko nizka, a produkt – malt whisky – je izjemno cenjen. O primerjavi med Škotskim in Irskim ječmenovim žganjem so se pisale knjige in tukaj ne bi posegali v razlike v okusu. Dejstvo pa je, da se je začelo z menihi na Irskem, a slavo so pijači prinesli Škoti. Laik bo vsekakor znal našteti vsaj nekaj škotskih znamk, vprašanje pa je če se bo spomnil več kot dve irski. (irski whiskey bi lahko primerjal z računalniki Macintosh, škotski pa s PC-ji.)

Najvišja severna točka našega potovanja je mesto Inverness, pri katerem se začne Kaledonski kanal, vodna pot ki povezuje Severno morje z Atlantskim oceanom preko Lochov in Glenov (oziroma jezer in dolin). Najbolj znan je seveda Loch Ness ob katerem stoji ruševina gradu Urqhuart. Nobene potrebe ni, da bi plačali drago vstopnino saj je s parkirišča čudovit razgled tako na ruševino, kot na eventualni nepričakovani pojav sramežljive Nežike.

Glen Moriston nas popelje proti zahodu in otočju Hibridov. Tu je pravo kataloško Visokogorje z mnogimi čudovitimi hribi in jezeri, kot na primer sklop petih hribčkov – 5 sisters. Hugh Munro je v 19. stoletju naredil spisek vseh hribov, ki so višji kot 3000 čevljev (900 m). Ti so po njemu dobili naziv munro-ji, in kdor prepleza vseh 250 munrojev kar je vse prej kot lahko) sme nositi naziv munroist. Do leta 2007 je bilo le 4000 takšnih junakov in junakinj in sam Hugh Munro ni med njimi, saj mu je zmanjkalo par lovorik.

Glen Shiel nas pripelje do morja in tu pred nami stoji najbolj znani grad na otočku – Eilean Donan. Poetično žensko ime v prevodu sicer pomeni le »Donanov otok«, ki je, če smo pikolovski, otok le v času plime, ampak to ne vpliva na izjemno slikovitost gradu, kar dokazujejo množice fotografov in slikarjev.

Potovanje pa nas vodi že naprej in preko mostu Skye Bridge se pripeljemo na prvi pravi otok na poti – Skye. Res je sicer, da si ga ogledamo bolj na hitro in se z njega kmalu zapeljemo s trajektom nazaj na celino, vendar je tudi to dovolj, da se dobi občutek življenja v odmaknjenosti. Pa tudi občutek klanske pripadnosti, saj na polotoku Sleat stoji muzej klana MacDonaldov, ki so del največjega svetovnega klana Donaldov, čeprav se niso priključil Jakobinski vstaji, kot recimo njihovi bratranci, ki so bili kasneje pobiti v masakru v dolini Glencoe. Iskanje korenin je velik posel na Škotskem, katerega klienti so predvsem Američani, Kanadčani in Avstralci.

Jakobinska vstaja, ki je poslednjič dvignila upe Highlander-jev po samostojnosti, jih je tudi dokončno zatolkla. Bonnnie Prince Charlie je pobegnil nazaj v Francijo preoblečen v deklino, poraženci pa so bili dokončno ponižani s prepovedjo whiskya, dud in vsega tradicionalnega.

Pri Glenfinnanu stoji spomenik posvečen tej vstaji, nedaleč proč pa je železniški viadukt, direktno iz filmov o Harry Potterju.
V mestu Fort William, kjer se vrnemo na Kaledonski kanal, je sistem 12-ih zapornic preko katerih se morajo prebiti ladje na poti med zahodom in vzhodom. Tu je tudi najvišji munro angleškega otočja – Ben Nevis, katerega vrh pa je večinoma v megli.

Noč preživimo v pristanišču Oban, od koder se zjutraj zgodaj zapeljemo na otok Mull in preko njega do otočka Iona. Iona je zgled odmaknjenosti in eden tistih redkih kotičkov v Evropi kjer ti je popolnoma jasno, kako so nekoč živeli irski menihi, za katere pravijo, da so obdržali krščansko misel skozi obdobje »Dark Ages«, po padcu Rimskega kraljestva. Z Ione pa so irski menihi začeli pokristjanjevati škotska poganska plemena. Vsekakor je Iona eden izmed vrhuncev tega popotovanja. Preden se zapeljemo nazaj do Obana, se ustavimo še ob gradu Duart, ki smo ga že prej občudovali s trajekta.

Proti večeru se prispe v Glasgow, bivši center industrijske revolucije, ki se zadnje čase trudi da bi se tudi po turističnem obisku približal svojemu uspešnemu sosedu Edinburgu, ki je oddaljen manj kot 50 milj.

Ob reki Clyde se pospešeno gradijo nove stavbe, veliko cest v središču je namenjeno samo pešcem, vendar je nekakšen občutek, da to prenovo izvajajo velike trgovske firme, kakor se to dogaja v Angliji, kjer so mestna jedra večine mest identična: Gap, Next, H&M, Boots, WH Smith in co. Še dobro, da je nespremenjen slikoviti del okoli znamenite Univerze in bližnjega muzeja Kelvingrove, ki je bil v začetku prejšnjega stoletja zgrajen iz rdečega peščenca v stilu španskega baroka.

Naslednji dan se zjutraj preko dežele Roberta Burnsa, največjega škotskega poeta, ob Atlantski obali zapeljemo proti pristanišču Stranraer in po dve-urni vožnji s trajektom pristanemo v glavnem mestu Severne Irske. Čeprav je obraz mesta pretežno delavski, pa doživlja Belfast v zadnjih letih nekakšno umetniško renesanso, saj je postal prava filmska meka. Nevarni podton mesta katerega prebivalci so po verski pripadnosti razdeljeni na pol, je stvar preteklosti. Mogoče tudi zaradi tega ker se stare cerkve spreminjajo v trgovine Tesco. Kakorkoli že, del panoramske vožnje poteka tudi po zloglasni ulici Shankill Road, kjer so na ogled politične freske unionističnih avtorjev.

Še isti dan prevozimo dobršen del Severne Irske do neverjetno izoblikovane obale Giant’s Causeway na severu otoka. Prav težko je verjeti, da so te edinstvene oblike nastale izključno kot posledica naravnih pojavov.
Z našim mikro-busom nadaljujemo po stranskih, mini in mikro cestah in spoznanje, da opazujemo pokrajino, ki je skrita očem navadnih turistov, ki se držijo glavnih prometnih žil, nas preveva z zadovoljstvom.

To je naša zadnja noč v Veliki Britaniji preden se bomo jutri zapeljali proti Republiki Irski preko neobstoječe meje. Na poti smo spali tako v B&B z dolgo družinsko tradicijo, kot v hotelih visoke kvalitete in prav vsi so služili svojemu namenu. Vendar smo vsi popotniki na koncu izpostavili prav hotelček družine Walls, kot najboljši na poti. Verjetno zaradi topline gostiteljev, ki so z nami ostali do pozne ure in pripovedovali zgodbe s svojim pojočim naglasom.

Na Irskem Funt zamenja Euro, cene se malce dvignejo, vendar pa se še vedno vozimo po narobe strani, Irski zajtrk je podoben Škotskemu in vtičnice imajo še vedno tri luknje.

Prvi del potovanja poteka vzdolž zahodne obale. Pri mestu Sligo se ustavimo ob grobu velikega pisatelja Yeatsa, ki je sicer navaden grob, se pa na istem pokopališču nahaja eden izmed najlepše ohranjenih Visokih križev, čudovito oblikovanih spomenikov zgodnjega krščanstva. Mimo edinega fjorda na Irskem se zapeljemo v pokrajino Connemara, ki velja za najbolj keltsko, oziroma galsko (gaelic). Ko je namreč Oliver Cromwell koloniziral otok, je nagnal vse staroselce zahodno od reke Shannon. Connemara je področje razmočenih hribov in dolin, ogromnih šotišč, jezer, močvirij in samotnih planot. Glavna atrakcija je opatija Kylemore, ki je v lasti benediktanskih nun in se nahaja na idilični lokaciji ob jezeru.

Galway se je v zadnjih letih predvsem zaradi Američanov, prelevil v ogromno študentsko mesto, kjer je med drugim tudi edina »Galska« univerza. Mislim da so tu tudi najboljši pubi na celem potovanju – recimo Front Door, ki je razvejan pub z mednadstropji in številnimi šanki. Včasih so baje natakarji pri vsaki pinti Guinessa v peni naredili podobo štiriperesne deteljice, današnji natakarji, ki prihajajo iz Španije, Portugalske in vzhodne Evrope pa niso več tako vešči.

Naslednja pokrajina na poti se imenuje Burren in naš voznik opozori na omejitev hitrosti, ki je 80 km/h in ki jo je nemogoči doseči, kaj šele preseči, saj se nihče ne more po teh ozkih cestah peljati več kot 60 km/h. Če pa se cesta le malo razširi pa omejitev takoj poskoči na 100 km/h.

S takšno hitrostjo bi verjetno v megli poletel preko ogromnih Moherskih klifov, v katere se zaletava prvinska oceanska moč. Kadar ni megle se ponuja pogled »do Amerike« in nevihta se opazi vsaj nekaj ur prej, preden prispe do obale. Več kot 200 metrov navpična stena je res nekaj posebnega. Mogoče je malce moteče le to, da se tukaj ustavi prav vsak turist ki potuje po Irski in pa da je Turistični center zgrajen pod zemljo za spoznanje preveč hi-tech.

V tem dnevu si pogledamo še Tower house, ki je del Odprtega muzeja Bunratty blizu reke Shannon, in ki je trdnjava in plemiška hiša naenkrat. V istem muzeju si je moč ogledati tudi kmečke hiše iz različnih obdobij in grofij Irske.

Naslednji dan se odpravimo proti Dublinu, a prvi postanek je ob svetem kraju Ircev – Rock of Cashel. Skalo, ki štrli na sredi nižine, bi naj izpljunil sam hudič, ko ga je Sveti Patrik nagnal z otoka. Na vrhu griča so na ogled stavbe iz različnih obdobij – od Visokega križa, do romanske katedrale in zašiljenega visokega stolpa, ki je menihom služil za kaščo, vanj pa so se tudi skrili pred napadi.

Dublin ne dosega slikovitosti Edinburga, kar pa bi lahko rekli za večino Evropskih mest, njegova arhitektura je vse preveč preprosta. Izpostavili bi lahko le nekaj neo-klasicističnih stavb ob reki Liffey, ter elegantne fasade s portali okoli parkov Stephen in Merrion Square. Mestni grad in glavni dve katedrali so dokaj pusti.

Ampak Dublin je mesto glasbenikov, mesto mladih, je stanje duha, je Temple Bar z neštetimi bari in prireditvami, od katerih so najboljše tiste ki se naredijo kar tako, ko nekdo zagrabi kitaro, nekdo violino ali piščal in še nekdo bodhran (tamburin). Še preden so veljali kadilski zakoni, se je pub podaljšal na ulico, sedaj pa je več ljudi zunaj kot notri.

V pivovarni Guinness, ki je ena izmed največjih svetovnih proizvajalcev piva, si ogledamo kako se močno temno pivo prideluje iz praženega ječmena, na koncu pa nam pinto tudi ponudijo.

Mogoče še besedo o hrani. Na splošno Škoti in Irci niso znani po delikatesah. Njihovi zajtrki so kalorijsko zelo močni in jajcem dodajo naribani krompir in krvavice, ki se jim reče Black Pudding. Škoti imajo svoj Haggis, klobaso iz ovčjih notranjih organov, Irci pa krompirjev golaž, vendar je večina lokalov podlegla hitri hrani.

Glede pijače pa je treba povedati, da ko si enkrat v Dublinu enostavno moraš poskusiti Guinness, ki je veliko bolj prijeten in piten kot izven Irske. Prav najboljši pa je v čudovitih pubih domačega Dublina, saj pravijo da Guinness ne prenaša dobro potovanja. (Guinness doesn’t travel well). Temu naj samo dodam, da tega problema ne bi imel če bi potoval tako udobno kot naša skupina.

Za eno pinto Guinnessa, ki je med cenejšimi pivi v Dublinu, se lahko odšteje tudi 6.- Eurov na Temple Baru, severno od reke Liffey pa najdeš pube, kjer ga prodajajo za 4.- Eure. Za isto pijačo pa smo pri Wallsovih v Severni Irski odšteli dobre 3.- funte.

Za konec pa ugotovitev, da so tako Škoti kot Irci dobro unovčili svojo zgodovino, pokrajino in kulturo, da so njihovi deželi postali turistično prepoznavni. Koga briga, če Škotska nima ravno tako visokega Visokogorja saj je njena najvišja gora nižja kot Pohorje, ali pa da Irska ni ravno tako zelena, kot bi naj bila saj je večina pokrita s šotišči in grmovjem. Tudi škotski kilti in tartani so predvsem turistična pogruntavščina, štiriperesna deteljica in irska sreča pa je zgodovinsko gledano tudi bolj kot ne mit.

Irski škrati Leprikoni ali Škotska Nessie, Škotski whisky ali Irski whiskey, Haggis ali Guinness, Irski Riverdancer ali Škotski Piper, O’Someone ali MacSomeone; dude ali lire, U2 ali Simple Minds … Irci in Škoti pojejo zelo podobne, otožne balade in težko je reči ali je znamenita pesem Danny Boy irska ali škotska.

Lastijo si jo kar obojni in še najmanj važno je, da jo je spisal angleški odvetnik.